dowučitać

wosoba singular dual plural
1. dowučitam dowučitamoj dowučitamy
2. dowučitaš dowučitatej (-taj) dowučitaće
3. dowučita dowučitatej (-taj) dowučitaja (dowučitaju)


aspekt p
transgresiw dowučitajo, dowučitajcy, dowučitawši
prezensowy particip dowučitacy
preteritowy particip dowučitany
ł-forma dowučitał, dowučitała, dowučitało,
dual: dowučitałoj, plural: dowučitali (dowučitałe)
werbalny substantiw dowučitanje



preteritum
wosoba singular dual plural
1. dowučitach dowučitachmoj dowučitachmy
2. dowučita dowučitaštej dowučitašće
3. dowučita dowučitaštej dowučitachu



imperatiw
wosoba singular dual plural
1. --- dowučitajmoj dowučitajmy
2. dowučitaj dowučitajtej dowučitajće
3. dowučitaj, njech dowučita dowučitajtej njech dowučitaja (dowučitaju)




Ortografija

Dźělenje słowow: do-wu-či-tać

Semantika

Woznamy:

[1] dospołnje abo z wěstosću wučitać

Synonymy:

[1] wučitać

Přikłady:

[1] Poslednju sadu njemóžu špatneho pisanja dla dowučitać. (Malink)


Přełožki

wobdźěłać